Odnos članov invalidskih organizacij in združenj bolnikov do predloga zakona ZPPKŽ

ODNOS ČLANOV INVALIDSKIH ORGANIZACIJ IN ZDRUŽENJ BOLNIKOV DO PREDLOGA ZAKONA O POMOČI PRI PROSTOVOLJNEM KONČANJU ŽIVLJENJA

Spoštovana gospa, spoštovani gospod,

Arne Pilej in Ivo Prelog sva študenta medicine na Medicinski fakulteti Univerze v Mariboru. Pod mentorstvom najinega profesorja dr. Matjaža Zwittra, predstojnika Katedre za medicinsko etiko in pravo, bova izpeljala raziskavo z zgoraj navedenim naslovom. Z anonimnim anketnim vprašalnikom želiva pridobiti mnenja članov invalidskih organizacij in združenj bolnikov o Zakonu o pomoči pri prostovoljnem končanju življenja, ki je bil vložen v Državni zbor. Vljudno vas prosiva za sodelovanje in se vam za vaš čas in trud že vnaprej zahvaljujeva.

Najprej vas prosiva, da si natančno preberete besedilo predloga zakona.
Besedilo je dostopno na spletni povezavi: https://mojezivljenje.si/zppkz/

V prvi tretjini besedila so pojasnila o razlogih za sprejem zakona, o ciljih, načelih in poglavitnih rešitvah, o finančnih posledicah ter prikaz ureditve v državah, ki so podobno zakonodajo že sprejele. Temu uvodnemu delu pa sledi besedilo samega zakona. Pri tem vas posebej opozarjava na 6. člen zakona, ki določa, kdo ima pravico do pomoči pri končanju življenja. Ta pravica ni omejena na osebe, ki so v zadnjem (»terminalnem«) obdobju življenja. Pomoč pri končanju življenja lahko zahteva vsakdo, ki doživlja »zanj neznosno trpljenje, za katerega ne obstaja zanj sprejemljiva možnost lajšanja«. Za pomoč pri končanju življenja lahko zaprosijo osebe, ki »trpijo zaradi hude trajne bolezni s stalnimi ali ponavljajočimi se simptomi ali druge okvare zdravja, katere zdravljenje ne daje utemeljenega pričakovanja na ozdravitev oziroma izboljšanje zdravja«. Predlog zakona torej daje pravico do pomoči pri končanju življenja na primer osebi, ki je ohromela po poškodbi (paraplegik ali tetraplegik), mladeniču, ki je po nesreči s petardo izgubil vid ali prste na rokah in bolniku, ki odklanja zdravljenje raka, čeprav bi bil morda njegov/njen rak ozdravljiv.
V zakonu je sicer predvideno, da je zdravnik osebo seznanil z možnostmi zdravljenja in paliativne terapije, ni pa zahteve, da so bili ti načini pomoči dokazano neuspešni. Izvzete so osebe, ki trpijo zgolj zaradi akutne duševne motnje, ne pa tudi osebe s kronično duševno motnjo.

Čeprav predlagatelji zakona trdijo drugače, so nam trije ugledni pravniki (dva profesorja na Pravni fakulteti Univerze v Ljubljani in upokojeni bivši predsednik Ustavnega in Vrhovnega sodišča Republike Slovenije) zatrdili, da po sedanjem predlogu zakona osebi, ki izpolnjuje v zakonu navedene pogoje, zdravniki ne morejo oporekati pravice do usmrtitve. Zdravnik sicer lahko uveljavlja ugovor vesti, vendar je država dolžna ponuditi drugega zdravnika, ki bo zahtevi za usmrtitev ugodil (podobno torej kot pri zahtevi za prekinitev nosečnosti).

Prosimo, če si vzamete nekaj minut in s klikom na Naslednja stran pričnete z izpolnjevanjem ankete.

Odgovorili ste na vsa vprašanja v tej anketi.

Iskreno se vam zahvaljujeva za vaš čas in trud pri izpolnjevanju ankete.

Arne Pilej
Ivo Prelog